bindu header image

Društvo za osebnostni razvoj in proučevanje starih tradicij, kultur in znanj

slika

INFO

termini, cene in koordinacija:
Tamara 031 737 043
(ob delavnikih od 12 - 13h)

drugo:
Marko 041 662 484
(ob delavnikih od 10 - 16h)

info@drustvo-bindu.si

Galerija




facebook stran

Copyright Bindu

Ko enkrat začutiš to, tega nikoli več ne želiš izpustiti..

Nikoli več ne želiš izpustiti občutka povezanosti s seboj, z ritmi in glasbo…prav tako s tišino…nikoli več ne želiš izpustiti čutenja telesa, ki počasi, a vztrajno, postaja mehkejše, prožnejše... ne, ne želiš, želiš se le še bolj učiti, spoznavati, razvijati se ter se predajati svoji osebni rasti…

In ko se zaveš, kaj si dosegel tekom leta, kaj vse si se naučil, si lahko le ponosen nase, ker veš da si zopet na začetku novega, večjega in močnejšega… in to je prečudovit občutek…

Sama sem plesala 14 let in kot plesalka sem bila popolnoma prepričana, da glasbo vedno in povsod dejansko čutim, da sem popolnoma predana ritmom in nikakor nisem trda… jaz že ne, saj sem le plesala…pa sem dve leti nazaj obiskala tečaj salse in tam prvič spregledala in videla, kako okorna sem, kako se zaradi vseh svojih miselnih zadržkov in strahov ne prepustim, predvsem pa sem videla kako zelo nesproščena sem. Latino ritmi so ritmi, ki me sleherni trenutek dvignejo, napolnijo z energijo in iz mene izvabijo neverjetno lepe občutke..obožujem te ritme, to glasbo…torej, kako se potem lahko kot robot premikam, ne uživam in tudi ne slišim več glasbe, prav tiste glasbe, ki me navdihuje…

In namesto da bi raje vztrajala, kot je zame sicer značilno, sem raje opustila salso in o njej le sanjala…in o njej še vedno sanjam…prav tako pa sem tudi sanjala, kako močno si želim plesati, se gibati, se sprostiti…samo biti in uživati….

Leto 2012 mi je bilo namenjeno s precej težkimi lekcijami in tako sem se septembra odločila narediti temu konec, reči bobu bob.. ker sem vedela, da moram v sebi med drugim prebuditi kundalini energijo, sem pričela brskati po internetu za vsem, kar je povezano s tem… in tako našla vas… in od prve oktobrske srede dalje, sem manjkala le enkrat..in še to zaradi tega, ker sem šla na pot. Manjkala nisem tudi, ko mi je umrla babica. Ne, to je bila edina stvar, ki sem jo v tistem dnevu naredila. Med samimi solzami, žalostjo, sem se toliko brcnila v rit, da sem zbrala moč vstati s kavča in priti. Zakaj; enostavno zato, ker vsakokrat, ko sem se odpeljala od mesta »zločina«, sem v sebi nekaj novega začutila, prebudila… pa vendar, mnogokrat sem se morala prav prisiliti, da sem prišla, saj je enostavneje ne priti in se ne ukvarjati s seboj, z bolečino, z radostjo, z lastno trdoto telesa….

Tekom leta sem ugotovila tudi, da sem težak perfekcionist, česar si tega o sebi do tistega trenutka nisem nikoli mislila. Prav nasprotno. Vedno sem si govorila, joj, da bi le jaz bila malo perfekcionista. In prav ta, pri meni v višave potisnjen perfekcionizem, me ovira pri marsičem. Tudi pri plesu. Ko sem prišla, nikakor nisem bila sproščena. Opazovala sem preostale člane, si mislila, da se jaz nikoli ne bom mogla tako prepustiti, med plesom sem pazila, da mi morda ni trebušček ven pogledal, da je frizura ok, da se »prepuščam« ritmu tako kot je »potrebno«, da ne bom čudna… med vsem tem ukvarjanjem s popolnoma nepotrebnimi stvarmi, so seveda, po domače povedano, uletavale še misli o dnevu, ki je bil za mano, kaj vse moram še narediti, kaj bom naslednji dan jedla.. bla bla bla… in potem zopet naslednja sreda; groza… zopet isto…pa, a mi je res treba hodit.. tu se vsi poznajo med seboj, tu znajo vsi uživati, so sproščeni, jaz pa ne.. ah, daj, nehaj, saj je brezveze… pa nisem. Prav zaradi vsega, kar se je dogajalo vsakokrat, ko sem odšla. Mnogokrat sem jokala kot dež celo pot do doma, a vendar so bile te solze in ta občutek popolnoma drugačni, kot sem jih poznala prej. Bilo je nekakšno olajšanje. Olajšanje od vsega… mnogokrat že tekom gibanja, se je v meni dogajalo marsikaj…prišli so stari spomini, žalost, jeza, sreča…vse, kar je bilo globoko potlačeno ali morda še ne do konca predelano….pa kljub vsemu, olajšana bolečina…

Srede so bile moje, čisto moje in nikoli jih nisem nikomur prilagodila, podredila. Ne, to je bilo moje, tisti delček, ki me je neizmerno osrečeval, po tem, ko me je »namučil« . Po službi sem odšla na pilates, potem še za 20 min na trak, se skoraj vedno pripeljala 45 min prej, se zasidrala v predprostor, si vzela majhen kapučinček in knjigo.. to je bila moja meditacija… in potem češnja na torti s Kristino…

Bolj ko so meseci minevali, bolj sem videla, da se nekaj v meni spreminja…res je, da delam na sebi že nekaj let, da sem poleg plesa obiskovala še druge delavnice in da je to skupek vsega, ampak ishmecha in tai chija mi nihče ne vzame… no, sama si tega več ne vzamem. Ker danes se znam opomniti in glasbo dejansko poslušati, poskušam ritme začutiti preko stopal, trudim se sprostiti v vratu, v medenici, trudim se imeti kolena mehka kot makarončke… ja, danes se trudim presesti vse, česar se spomnim…v glasbi slišim več instrumentov, kar jih prej nisem. Tudi kadar gremo ven in plešemo, je danes to nekaj čisto drugega. Prav vse sredine »lekcije« poskušam tudi zunaj, na zabavah upoštevati. In ja, uspeva mi. In to reče perfekcionist…

Še vedno sem trda, seveda, še vedno sem obremenjena s premnogimi »smetmi«, še vedno imam trd vrat in nesproščeno telo…ampak manjkrat kot v preteklosti...predvsem se mi zdi pomembno, da jaz čutim napredek, da se jaz počutim bolj sproščena, da se doživljam na nov, prijaznejši način..mehko gibanje pa bo že prišlo…in veselim se…

Vsako sredo, ko sem odšla, ne glede na to, ali so tekle solze ali ne, sem bila notranje srečna, olajšana, prebujena, s strastjo do življenja, do gibanja, do opazovanja sebe..bila sem zadovoljna in začela sem odkrivati lepote v sebi, katerih do sedaj sploh videla nisem…prebujati se je začela ljubezen, toplina in nežnost…predvsem pa hvaležnost do vsega. In ko vse to in še mnogo več v sebi začutiš, veš, da tega ne boš nikoli več izpustil, le še gradil boš na tem.

Danes ko pogledam roke, jih vidim drugače kot prej. Prej sem jih doživljala kot del sebe. Pač, dobila sem jih in to je to. Danes z njimi lahko izražam nežnost, lepoto, gibljivost…prsni koš je pri meni skladišče vseh spominov, bolečine, a skladišče se počasi prazni…in občutek, ko te tišči, ampak manj pogosto kot prej, je enkraten. In tudi ko te, to doživljaš drugače kot prej in tudi znaš odpraviti. Ne bom rekla, da sem svoje telo sprejela, se ga pa vsak dan učim sprejemati. Enkrat sem uspešnejša, drugič manj…ampak manj sem samo v tistem trenutku, na dolgi rok, vem da sem…in vem, da bom premagala vse notranje blokade in ovire…vsakokrat, ko se spomnim, poskušam hoditi po celih stopalih…in tudi ko sem bila na Kostariki sem se tega spomnila med hojo po plaži…nikoli prej…in ko enkrat hodiš s stopali po zemlji in jo dejansko čutiš, ko si v trenutku, ko se zavedaš sreče in znaš prisluhniti morju, pticam in vonjaš zrak, takrat veš, da si stopnico višje, da se razvijaš in da si lahko resnično ponosen nase…in veš, da če si sedaj naredil prvi razred in se že tukaj kar nekaj naučil, potem veš, da bo drugi še lepši, še boljši in zmagovitejši…

Spominjam se nedeljske delavnice, na katero sem bila povabljena. Čutila sem neizmerno hvaležnost. Prišla sem z veseljem. Zunaj je sijal sonček. Ko smo pričeli, sem se počasi prepuščala. Bilo mi je lepo. Kar naenkrat pa sem notranje okamnela; preganjati so me začele razne misli; kako bom zdržala toliko časa, joj, pa zunaj je sonce, kaj vse moram spakirati za na pot, groza, spet sem čisto trda, sej je brezveze da še vztrajam, če ni nobenega napredka, kako sem lahko takšna, zakaj se ne morem sprostiti, zaživeti….poglej, kako drugi uživajo, daj daj, malo jih poglej…ti pa nič ne moreš…in to se je odvijalo, odvijalo, odvijalo…zdelo se je, kot da ne bo konca. Medtem je vrat popolnoma zablokiral, prsni koš se je zopet oglasil, kolena, kot da se niso dala upogniti in medenica…nimam pojma…ona je samo sledila vsej trdoti…bila sem razočarana nad sabo, potem sem vse kar posplošila za celotno življenje…haha…kako hitro to znamo narediti….iznenada, nimam pojma kdaj, pa se mi je odprlo…in mislim, da se mi je takrat prvič tako zelo močno…vseeno mi je bilo za vse..za sonce zunaj, za pridobljene kilograme, za čas…vseeno mi je bilo ali se gibljem »prav ali ne«..vseeno…samo prepustila sem in neizmerno uživala…in to sem prvič začutila…po cca. dveh urah premlevanja vseh misli in premikanja svojega trdega telesa, sem bila le jaz…ja, vem, da me čaka še mnogo, da bom prišla do popolne mehkobe, ampak tiste nedelje je bil vsaj začetek…kako zelo srečna sem prišla domov…kako zelo ponosna nase…kako zelo notranje mirna in vesela, da mi je življenje ponudilo možnost odkrivanja sebe in rasti preko ishmecha…in kako mi je srce, v mirnem in zaupanja vrednem ritmu zaigralo, ob misli oziroma vedenju, da nisem odnehala vsakokrat, ko se nisem najbolje počutila, ampak sem nadaljevala…in tisto nedeljo je bilo vse poplačano…

Ishmech me tako navdihuje kot jemlje sapo z notranjimi borbami…mi daje občutek mogočnosti kot majhnosti in ponižnosti..preko njega lahko čutim tako žalost kot veselje…pomaga mi prebuditi vse moje želje, cilje, ideje…opomni me, da naj uporabljam telo…naj ga vidim in opazujem..naj ga sprejmem in spoštujem…ishmech mi oznanja, naj bo moja glava prazna, brez neke forme…naj bo le trenutek vpet v sproščenost in življenje…ishmech mi nudi drugačno perspektivo dojemanja in videnja…in ishmech me prosi, naj zaživim in si vzamem vse, kar mi lahko da….

Hvala, ker sem lahko del zgodbe, preko katere rastem, se spoznavam, učim ter poskušam najti pot, ki mi je namenjena…in upam, da me prav ta strast, želja in močna volja pripeljejo do mehkobnosti v trenutku zavedanja.

delavnice
ples po ognju
rebirthing
ishmech
vrtenje
dinamična meditacija
kundalini meditacija
intenziv razsvetljenja
odnosi
ženski krogi
poletni kampi 2019
izziv - riziko
šamanska savna

o društvu

slika

Spoštovana obiskovalka, spoštovani obiskovalec spletne strani društva Bindu. Naša spletna stran uporablja spletne piškotke, ki hranijo vaše prednostne izbire in druge informacije ter spremljajo obiskanost spletne strani, vse z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje. Z nadaljnjo uporabo se strinjate z uporabo piškotkov.

Več o piškotkih